Mačja kuga

Mačja kuga (parvoviroza/panleukopenija) je huda, zelo nalezljiva virusna bolezen mačk, ki jo povzroča virus iz družine Parvoviridae. Najpogosteje se okužijo mladički do starosti pol leta, za katere je bolezen pogosto usodna, nevarna pa je tudi za vse odrasle, necepljene mačke.

Virus mačje kuge je zelo podoben virusu pasje kuge. V okolju je zelo stabilen in lahko pri sobni temperaturi preživi več let. Zelo stabilen je tudi pri nizkih temperaturah in večina običajnih razkužil ga ne uniči.

Virus je v naravi zelo razširjen. Prenaša se z vsemi izločki bolne živali, vendar se okužba lahko širi tudi z okuženo hrano, vodo, posodo za hranjenje, skratka z vsem s čimer je prišla okužena žival v stik. Lahko jo v stanovanje prinesemo tudi ljudje sami, na čevljih ali obleki. Okužene mačke izločajo virus s telesnimi izločki še 6 tednov po ozdravitvi. Virus mačje kuge se pri breji muci prenese tudi na mladičke v maternici. Virus napada celice, ki se hitro delijo. Poškoduje celice prebavnega trakta, kostnega mozga, limfatičnega tkiva, živčnega sistema in celice rastočega zarodka v maternici.

Veliko starejših mačk, izpostavljenih virusu mačje kuge, ne zboli oziroma ne kaže očitnih kliničnih znakov. Mlade necepljene muce, stare od 3-6 mesecev pa so na virus zelo občutljive in lahko resno zbolijo. Inkubacijska doba, torej čas od okužbe do izbruha bolezni, je od 10-14 dni, pri akutnih oblikah tudi le nekaj dni. Bolezen nastopi hitro, tako da lastniki velikokrat pomislijo, da se je njihova mačka zastrupila. Žival ne je, je apatična, ima povišano telesno temperaturo, kasneje se pojavi še bruhanje in smrdeča driska, ki je lahko tudi krvava. Žival je izčrpana in dehidrirana. Predvsem pri mladih mucah se bolezen večinoma konča s smrtjo.

Breje muce, ki se okužijo z virusom mačje kuge lahko abortirajo ali skotijo prizadete mladičke z okvarimi na možganih. Mačke, ki prebolijo bolezen, postanejo dosmrtno imune. Mačja kuga ni zoonoza, se pravi se ne prenaša na ljudi in za ljudi ni nevarna.

Zdravljenje mačje kuge temelji na podporni terapiji. Uporabljamo infuzije za nadomeščanje tekočin, sredstva proti bruhanju, antibiotike za preprečevanje sekundarnih infekcij in vitamine. Ko se bruhanje ustavi, dajemo živali majhne količine kvalitetne hrane. Doma, če je le mogoče, razkužimo mačje bivališče in opremo, da preprečimo raznos bolezni na druge muce, vendar največkrat zboli več oziroma kar vse muce pri hiši. Kljub zdravljenju se bolezen na žalost velikokrat konča s smrtjo, vendar to ne pomeni, da ni vredno poskusiti. Lastniku poskušamo razložiti za kako hudo bolezen gre in kaj lahko pričakuje, za v bodoče pa mu svetujemo cepljenje mladih muc.

Cepljenje je namreč najučinkovitejši način zaščite mačk pred to boleznijo. Večinoma se uporablja kombinirana cepiva, ki žival zaščitijo pred mačjo kugo, herpes virusom (rinotraheitis, prehlad) in kalicivirusom (vnetja ustne votline). Cepi se živali v starosti 8-9 tednov in ponovi čez 3-4 tedne. Ustrezen nivo protiteles ohranjamo z vsakoletnim cepljenjem.

Mačja kuga je huda in nalezljiva bolezen mačk. Predvsem pri mladih mucah se pogosto konča žalostno, nevarna pa je za vse muce. Glede na resnost in visoko smrtnost bolezni, velikokrat tudi kljub zdravljenju, je zagotovo najboljši način preprečevanja bolezni cepljenje.

Metka Novak, dr.vet.med. Veterinarski center Kropec