Kategorija: Nasveti veterinarja

26 Mar

Higiena zob

Nega zob in ustne votline je tudi pri naših ljubljencih pridobila na pomembnosti in to z razlogom, saj ima kar 70% psov pri starosti štirih let že težave z zobmi in dlesnimi, ki velikokrat vodijo v izgubo zob, bakterijske infekcije in različne stopnje periodontalne bolezni. Kar se tiče higiene zob pa so naše živali popolnoma odvisne od naše dobre volje.

Pasji mladički imajo 28 mlečnih zob, 14 v zgornji in 14 v spodnji čeljusti. Ti zobje začno izraščat pri starosti 3-4 tednov, okoli 4. meseca starosti pa jih pričnejo izpodrivat stalni zobje in tako mlečni izpadejo. Psi imajo 42 stalnih zob, 20 v zgornji in 22 v spodnji čeljusti. Če je mlečni zob še vedno prisoten, ko je stalni že izrastel, je potreben posvet z veterinarjem, saj lahko takšno stanje vodi v malokluzijo (napačen ugriz).

Pri psih se karies redko pojavlja, imajo po pogosto težave z nabiranjem zobnih oblog, ki jih sestavljajo delci hrane, slina in bakterije. Dokler so te obloge še mehke, jih lahko z rednim čiščenjem odstranimo doma, ko pa se v te mehke obloge vežejo minerali iz sline, le-te otrdijo in se močneje oprimejo zoba. To se zgodi že po 3-5 dneh po tvorbi mehkih oblog. Trde zobne obloge (zobni kamen) dražijo dlesni in povzročajo njihovo vnetje (gingivitis). To opazimo kot pordelo dlesen ob stiku z zobom. Lastniki pogosto prej opazijo slab zadah. Zobni kamen sami ne moremo več odstraniti, lahko pa ga odstrani veterinar, ko je žival v anesteziji. Če zobni kamen ostaja na zobeh povzroči odstopanje dlesni od zoba, naredijo se žepki, v katerih so idealni pogoji za razvoj bakterij, kar vodi v periodontalno bolezen. Takšno stanje je lahko zelo boleče in vodi v izgubo zoba, abscese, izgubo kosti in infekcije. Bakterije lahko zaidejo v krvni obtok in povzročijo vnetje srčnih zaklopk,  jeter in ledvic.

Za zdrave zobe in dlesni vaših ljubljencev je tako pomembna domača skrb za čiste zobe in občasni obiski veterinarja, ki bo zobe in ustno votlino vašega psa temeljito pregledal in prepoznal morebiten zobni kamen, gingivitis, periodontalno bolezen, zlomljen zob ali absces. Pri pregledu je veterinar pozoren na zunanji izgled glave in čeljusti, na morebitne otekline, izcedke, pravilen ugriz. Pogledamo tudi notranjost ustne votline, dlesni, jezik, ustno sluznico, trdo in mehko nebo, pretipamo slinske žleze in bezgavke na vratu. Če je potreben še temeljitejši pregled, ga opravimo v splošni anesteziji, ko lahko zobe tudi slikamo in vidimo kakšno je stanje zobnih korenin. V splošni anesteziji tudi opravimo posege, kot so izdrtje zoba ali čiščenje zobnega kamna. Lastniki včasih zmotno mislijo, da živali poškodovani zobje ne bolijo tako kot nas, a to nikakor ne drži, živali pač ne stokajo naokoli ampak to bolečino bolj stoično prenašajo. Vsekakor je bolje, da ima kuža kakšen zob manj, kot pa da ga ves čas zelo boli. Za dobro domačo higieno zob je pomembno, da z zob najprej odstranimo ves zobni kamen, tudi tistega, ki se skriva v žepih pod dlesnijo, saj bo le tako domača higiena učinkovita. Lastniki naj  svoji živali večkrat pregledajo ustno votlino in so pozorni na morebitne manjkajoče ali zlomljene zobe, na zobni kamen in pordele ali celo krvaveče dlesni. Domača higiena zajema vsakodnevno ali vsaj tedensko ščetkanje zob. Na tržišču so na voljo različne zobne krtačke in zobne paste namenjene našim ljubljencem, lahko pa uporabimo tudi gazo, ki si jo ovijemo okoli prsta in psu tako očistimo zobe. Če s takšnim čiščenjem začnemo že pri mladičku, se žival na to zelo hitro navadi in pri tem lepo sodeluje.

K zdravim zobem pripomorejo tudi različni priboljški ali igrače namenjene krepitvi dlesni in čiščenju zob ter suha, briketirana hrana, saj se tako ustvarja manj zobnih oblog, kot pri hranjenju s hrano iz konzerv, ki se bolj lepi na zobe.

Za zdrave zobe vašega ljubljenca je poleg primerne prehrane in rednih obiskov veterinarja, pomembna tudi domača higiena zob, ki pa ni tako komplicirana kot se morda sliši, le malce več volje in truda zahteva včasih od nas.

Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec

...

Read More
26 Mar

Mačja kuga

Mačja kuga (parvoviroza/panleukopenija) je huda, zelo nalezljiva virusna bolezen mačk, ki jo povzroča virus iz družine Parvoviridae. Najpogosteje se okužijo mladički do starosti pol leta, za katere je bolezen pogosto usodna, nevarna pa je tudi za vse odrasle, necepljene mačke.

Virus mačje kuge je zelo podoben virusu pasje kuge. V okolju je zelo stabilen in lahko pri sobni temperaturi preživi več let. Zelo stabilen je tudi pri nizkih temperaturah in večina običajnih razkužil ga ne uniči.

Virus je v naravi zelo razširjen. Prenaša se z vsemi izločki bolne živali, vendar se okužba lahko širi tudi z okuženo hrano, vodo, posodo za hranjenje, skratka z vsem s čimer je prišla okužena žival v stik. Lahko jo v stanovanje prinesemo tudi ljudje sami, na čevljih ali obleki. Okužene mačke izločajo virus s telesnimi izločki še 6 tednov po ozdravitvi. Virus mačje kuge se pri breji muci prenese tudi na mladičke v maternici. Virus napada celice, ki se hitro delijo. Poškoduje celice prebavnega trakta, kostnega mozga, limfatičnega tkiva, živčnega sistema in celice rastočega zarodka v maternici.

Veliko starejših mačk, izpostavljenih virusu mačje kuge, ne zboli oziroma ne kaže očitnih kliničnih znakov. Mlade necepljene muce, stare od 3-6 mesecev pa so na virus zelo občutljive in lahko resno zbolijo. Inkubacijska doba, torej čas od okužbe do izbruha bolezni, je od 10-14 dni, pri akutnih oblikah tudi le nekaj dni. Bolezen nastopi hitro, tako da lastniki velikokrat pomislijo, da se je njihova mačka zastrupila. Žival ne je, je apatična, ima povišano telesno temperaturo, kasneje se pojavi še bruhanje in smrdeča driska, ki je lahko tudi krvava. Žival je izčrpana in dehidrirana. Predvsem pri mladih mucah se bolezen večinoma konča s smrtjo.

Breje muce, ki se okužijo z virusom mačje kuge lahko abortirajo ali skotijo prizadete mladičke z okvarimi na možganih. Mačke, ki prebolijo bolezen, postanejo dosmrtno imune. Mačja kuga ni zoonoza, se pravi se ne prenaša na ljudi in za ljudi ni nevarna.

Zdravljenje mačje kuge temelji na podporni terapiji. Uporabljamo infuzije za nadomeščanje tekočin, sredstva proti bruhanju, antibiotike za preprečevanje sekundarnih infekcij in vitamine. Ko se bruhanje ustavi, dajemo živali majhne količine kvalitetne hrane. Doma, če je le mogoče, razkužimo mačje bivališče in opremo, da preprečimo raznos bolezni na druge muce, vendar največkrat zboli več oziroma kar vse muce pri hiši. Kljub zdravljenju se bolezen na žalost velikokrat konča s smrtjo, vendar to ne pomeni, da ni vredno poskusiti. Lastniku poskušamo razložiti za kako hudo bolezen gre in kaj lahko pričakuje, za v bodoče pa mu svetujemo cepljenje mladih muc.

Cepljenje je namreč najučinkovitejši način zaščite mačk pred to boleznijo. Večinoma se uporablja kombinirana cepiva, ki žival zaščitijo pred mačjo kugo, herpes virusom (rinotraheitis, prehlad) in kalicivirusom (vnetja ustne votline). Cepi se živali v starosti 8-9 tednov in ponovi čez 3-4 tedne. Ustrezen nivo protiteles ohranjamo z vsakoletnim cepljenjem.

Mačja kuga je huda in nalezljiva bolezen mačk. Predvsem pri mladih mucah se pogosto konča žalostno, nevarna pa je za vse muce. Glede na resnost in visoko smrtnost bolezni, velikokrat tudi kljub zdravljenju, je zagotovo najboljši način preprečevanja bolezni cepljenje.

Metka Novak, dr.vet.med. Veterinarski center Kropec

...

Read More
26 Mar

Vakcinacija pasjih mladičkov

Vakcinacije-cepljenja pasjih mladičkov so pomembna dejanja v zagotavljanju zdravega in srečnega otroštva vašega kužka. Za boljše razumevanje cepiv in pomena cepljenj pa je pomembno razumeti kako je pasji mladiček zaščiten pred boleznimi v prvih tednih življenja. Novorojeni mladiček ni naravno odporen proti boleznim, vendar pa ima določeno zaščito v obliki protiteles, ki jih je dobil od mame preko placente. Naslednjo pomembno zaščito pa predstavljajo protitelesa, ki jih mladiček dobi iz maminega mleka-kolostruma. To je mleko, ki ga psica proizvaja od rojstva mladičkov in naslednjih 36-48 ur, zato mladiček dobiva protitelesa le prva dva dni življenja. Vsa protitelesa, ki jih mladiček dobi od mame, preko placente in preko kolostruma, se imenujejo maternalna protitelesa. Seveda pa bo mladiček dobil protitelesa le proti tistim boleznim proti katerim je bila mama cepljena ali jim izpostavljena.

Starost, pri kateri se pasjega mladička cepi, je odvisna od količine protiteles, ki jih je dobil od mame. Visoke količine maternalnih protiteles v krvnem obtoku mladička blokirajo optimalen imunski odgovor na cepivo. Šele, ko nivo maternalnih protiteles dovolj pade, je cepljenje učinkovito. Maternalna protitelesa potujejo po krvnem obtoku mladička več tednov. V določenem obdobju, je nivo maternalnih protiteles sicer nizek vendar še vedno previsok, da bi omogočil normalen imunski odziv na cepivo. V tem obdobju lahko kljub vakcinaciji pride do pojava bolezni. Večinoma se mladičke cepi vsaj 2x v otroštvu, da razvijejo dovolj visok nivo protiteles. Glede časa cepljenja in ponovitev cepljenj se z lastnikom pogovorimo o cepljenjih psice, okolju v katerem mladički bivajo in predvidimo morebitno povečano tveganje za pojav bolezni ter izberemo optimalni čas za cepljenje in število ponovitev.

Večinoma pasje mladičke cepimo prvič pri starosti 6-9 tednov in drugič čez 4 tedne, ter nato letno obnavljamo, da zagotovimo dovolj visok nivo protiteles. Cepiva, ki jih uporabljamo za cepljenje pasjih mladičkov so večinoma 5 ali 7-valenta, se pravi zaščitijo pred petimi oziroma sedmimi najpogostejšimi in najnevarnejšimi boleznimi za pasjega mladička: kužni kašelj, hepatitis, pasja kuga, parvoviroza, parainfluenca ter leptospiroza in koronavirus.

Po cepljenju se imunost ne razvije takoj. Organizem mora antigene v cepivu prepoznati, na njih odgovoriti in si jih zapomniti. Pri večini mladičkov se protitelesa začno tvorit 5 dni po vakcinaciji, popoln imunski odgovor pa je vzpostavljen v 14 dneh. Včasih je za popoln imunski odgovor potrebno cepljenje ponoviti.

Vsi pasji mladički, ne glede na pasmo, starost, telesno težo ali spol so cepljeni z enako dozo cepiva.

Na žalost prihaja do pojava bolezni tudi pri cepljenih psih, vendar je to dokaj redko. V takšnih primerih je večinoma kriv imunski sistem mladička, ki ne odgovori tako kot bi moral in ne vakcina sama. Lahko je vzrok oslabljen imunski sistem mladička, blokada s strani maternalnih protiteles ali genetski vzroki.

Včasih se po cepljenju pojavijo določeni stranski učinki. Večinoma gre za blage oblike, ki se kažejo kot zmanjšana aktivnost, zmanjšan apetit, lahko tudi rahlo povišana temperatura, kužki včasih kažejo kot da jih vse boli. Na mestu cepljenja se lahko pojavi oteklina, mesto je lahko rdeče in boleče. Vse to so blagi stranski učinki, ki večinoma v dnevu ali dveh sami izginejo. Pojavi se lahko tudi anafilaktična reakcija na cepivo, vendar zelo redko.

Vsekakor se je ob cepljenju potrebno zavedati tudi morebitnih stranskih učinkov, vendar menim, da v večini primerov prednosti močno odtehtajo slabosti, zato veterinarji cepljenje pasjih mladičkov toplo priporočamo.

Metka Novak, dr.vet.med.

...

Read More
26 Mar

Vnetje ušes

Z vnetjem ušes pri psih in mačkah se v naši praksi srečamo zelo pogosto. Lastniki povedo, da se njihov maček ali pes pogosto praska po ušesih, da ob praskanju kaže bolečino, stresa z glavo, opazijo izcedek iz ušes, umazane sluhovode ali smrdeč vonj iz ušesa. Vse to so lahko znaki vnetja ušes, ki je lahko omejeno le na zunanji sluhovod ali pa gre za vnetje srednjega in notranjega ušesa, pri čemer je poškodovan tudi bobnič. Do vnetja srednjega in notranjega ušesa najpogosteje pride zaradi nezdravljenega vnetja zunanjega sluhovoda.

Vzrokov za vnetje ušes je več. Lahko je vzrok alergija (atopija ali alergija na hrano) pri kateri je vnetje ušes pogosto prvi znak primarne bolezni. Alergija poruši ravnovesje mikroflore v ušesu in pogosto sekundarno pride do bakterijskega ali glivičnega vnetja. V takšnem primeru je nujno zdraviti tudi primarno bolezen, se pravi alergijo. Pogost vzrok so tudi ušesne garje, še posebej pri mačkah. Nekatere živali so še posebej občutljive (alergične) na garje, se zelo močno praskajo in si še dodatno poškodujejo prizadeto uho oziroma uhelj. Do bakterijskih in glivičnih infekcij najpogosteje pride, ko se naravno okolje v ušesu spremeni zaradi alergij, hormonskih nepravilnosti ali prevelike vlage in tako ustvari pogoje za razmnožitev bakterij in/ali glivic. Pogosto so vzrok vnetja tudi različni tujki, npr. semena trav, ki živali zaidejo v uho in povzročijo draženje ter posledično vnetje. Do vnetja ušes pogosteje prihaja pri psih z dolgimi, visečimi uhlji, saj le-ti zapirajo sluhovod, onemogočajo normalno „zračenje“ sluhovoda in ustvarjajo skoraj idealne pogoje za razvoj bakterij in glivic saj je v takšnem ušesu vlažno, temno in toplo.

Ker je možnih vzrokov vnetja ušes več, je zmotno sklepati, da so vzrok vedno bakterije in da bodo antibiotiki težavo odpravili. Uho psa ali mačka je potrebno temeljito pregledati, uporabiti otoskop s katerim vidimo globje in bolje v sluhovod in pregledamo, če je membrana bobniča cela ali poškodovana. Določena sredstva za čiščenje in zdravila naredijo v primeru poškodovanega bobniča več škode kot koristi. Na podlagi pregleda ušes in včasih tudi dodatnih diagnostičnih preiskav se potem lahko odločimo za primerno terapijo. Pri bakterijskih infekcijah pogosto opazimo rumeno-rjavkast, smrdljiv izcedek, ki ga je potrebno odstraniti in pogosto tudi uporabiti antibiotike. Če je vzrok vnetja alergija pa poleg lokalnega vnetja ušesa zdravimo tudi samo alergijo. Kadar so vzrok vnetja garje, opazimo v ušesu temne naslage, podobne usedlini kave. V tem primeru je potrebno uho očistiti te umazanije in uporabiti zdravila, ki uničijo garje. Pri glivičnih vnetjih ušesa pogosto opazimo rjavkast, mazav izcedek, smrdljivega vonja. Tudi v tem primeru je potrebno uho čistiti in uporabiti zdravila proti glivicam. Ne glede na vzrok vnetja ušes, je tako zelo pomembno, da ušesa očistimo, saj je le takrat lahko zdravljenje učinkovito.

Za samo preventivo ušesnih vnetij je pomembno, da večkrat pregledamo ušesa naših ljubljencev. Majhna količina ušesnega masla je v ušesu normalno prisotna in predstavlja tudi naravno obrambo pred škodljivimi mikroorganizmi. Psom, ki so veliko v vodi je potrebno po vsakem takšnem kopanju ušesa osušiti in obrisati. Pri psih z dolgimi, visečimi uhlji in pri tistih, ki so že imeli vnetja ušes, je priporočljivo ušesa rutinsko, enkrat tedensko čistiti. Če je okoli samega vstopa v sluhovod zelo veliko dlak je dobro te dlake tudi pristriči, da se omogoči lažje zračenje ušesa.

Če pri vašem psu ali mačku opazite, da se veliko praska po ušesih, da ga ušesa bolijo in ima smrdljiv vonj ali izcedek iz ušes, je zelo priporočljivo obiskati veterinarja. Vneto uho je zelo boleče in včasih je potrebno psa ali mačka tudi pomiriti, da se mu lahko dobro pregleda ušesa, ugotovi vzrok vnetja in pomaga.

Metka Novak, dr.vet.med. Veterinarski center Kropec

...

Read More
26 Mar

Vnetje oči pri psih in mačkah...

Vnetje oči se pri psih in mačkah pojavlja zaradi različnih vzrokov in lahko prizadene oko in okolna tkiva. Pogosto se pri vnetju oči pojavi izcedek iz oči ali povečano solzenje.

Najpogostejši dejavniki vnetja oči so alergije, bakterije, virusi, nezadostna produkcija solz, konstantno draženje očesa, tujek, poškodbe. Vnetje ponavadi prizadane določen del očesa. Kadar gre za vnetje šarenice in/ali ciliarnega telesa, ki proizvaja tekočino, da je oko ves čas vlažno, je šarenica otekla, roženica motna, živali moti svetloba, lahko se pojavi povečano solzenje. Vzrok je lahko bakterijska ali virusna infekcija, poškodba, tumor. Vnetje vek se ponavadi pojavi zaradi infekcij, alergije ali draženja. Veke so otekle in rdeče. Pri konjuktivitisu-vnetju očesnih veznic so veznice odebeljene in rdeče, prisoten je izcedek iz oči, vzroki pa so zopet lahko infekcija, alergija ali draženje očesa. Pri suhem vnetju očesa (keratokonjuktivitis sicca) opazimo veliko gostega, belega, tudi zelenega izcedka, vzrok je nezadostno izločanje solz. Pri vnetju roženice je le-ta zamegljena, pojavi se očesni izcedek, živali z mižikanjem kažejo bolečino. Z izrazom katarakta opisujemo vsako motnost leče in je lahko prirojena ali pridobljena zaradi obolenj notranjih delov očesa, poškodb, zastrupitev, endokrinih motenj ali starosti.Pogosto se pri psih pojavi takoimenovani »cherry eye«, in sicer gre za izpad žleze tretje veke. Opazimo rdečo maso v kotičku očesa, ki se zaradi vnetja še poveča in po obliki in barvi spominja na češnjo. To obolenje se pogosteje pojavlja pri določenih pasmah psov in sicer pri beaglih, buldogih, bulterierjih, bernardincih, shar-peijih. Vzrok vnetja očesa je lahko tudi tujek, ki je na površini očesa ali zapiknjen v oko. Opazimo povečano solzenje, žival kaže da jo nekaj v očesu moti in boli, tujek pa lahko opazimo ali pa tudi ne. Tudi pri živalih se lahko pojavi ječmenček (hordeolum), pri katerem gre za vnetje na robu očesnih vek. Vnetje lahko prizadane dlačni folikel trepalnice (zunanji ječmenček) ali Meibomijeve žleze, ki proizvajajo loju podoben sekret, ki se nabira na robu vek in preprečuje prehitro izhlapevanje solz (notranji ječmenček). Vzrok vnetja očesa je lahko tudi navznoter (entropij) ali navzven (ektropij) uvihana veka. Če je rob veke uvihan navznoter, trepalnice konstantno dražijo oko in povročajo vnetje. Če je rob veke uvihan navzven, kar se praviloma pojavlja le na spodnji veki, pa je oko bolj izpostavljeno zunanjim vplivom, veka ne zadržuje solz, zato se oko izsušuje, je ves čas nadraženo in prihaja do vnetja. Entropij je v večini primerov prirojen, ektropij pa se lahko pojavi tudi zaradi paralize živca, brazgotin, tumorjev ali starosti. Pogost vzrok vnetja oči pri mačkah je mačji herpes virus, ki predvsem pri mladih mucah povzroča rinotraheitis ter vnetje očesnih veznic in roženice. Opazimo obilen izcedek iz oči in nosu ter pogosto tudi razjede po ustni votlini. Mačji herpes virus pa je tudi najpogostejši vzrok razjede roženice pri mačkah.

Pri zdravljenju očesnih vnetij moramo biti pozorni na to kaj je vnetje povzročilo in poskušati odpravit vzrok, če je možno. Če je vzrok alergija poskušamo odstraniti alergen oziroma se ga izogibati ter sekundarno zdraviti vnetje. Najpogosteje uporabljamo različna antibiotično-protivnetna mazila in kapljice za oko, pomembna je tudi higiena, se pravi čiščenje očesnega izcedka. Kadar gre za tujek v očesu, je seveda potrebno tujek odstraniti in zdraviti vnetje. Pri uvihani ali izvihani veki ter pri izpadu žleze tretje veke pa je potreben operativen poseg, da se stanje popravi. Kadar je vzrok vnetja nezadostno izločanje solz zdravimo s ciklosporini in umetnimi solzami ter skrbimo da je oko čisto. Terapija je doživljenska.

Oči so naše okno v svet in za večino ljudi najpomembnejše čutilo. Poskrbimo, da bodo tudi očke naših ljubljencev lepe in zdrave, da bodo veselo zrli v svet.

Metka Novak, dr.vet.med., Veterinarski center Kropec

...

Read More
26 Mar

Notranji zajedavci pri psih in mačkah...

Notranji zajedavci so pogost problem pri naših domačih živalih. Nekateri lastniki notranjih zajedavcev sicer nikoli ne opazijo, spet drugi v blatu svojih živali vidijo male bele nitke, bela zrnca ali kratke ploščice. Nekatere živali gliste tudi bruhajo. Takrat lastnike seveda zanima kako notranje zajedavce odpraviti.

Notranji zajedavci ali paraziti v prebavilih naših ljubljencev so tako pogosti kot klopi in bolhe. Najdemo lahko različne oblike zajedavcev, od majhnih glist do meter velike trakulje. Gliste so bele barve, dolge 5-12 cm, podobne špagetom. Najbolj razširjena trakulja pri psih in mačkah Dipilidium caninum je velika 20-70 cm, izloča členke-odrivke, velike nekaj milimetrov, belorumene barve, ki se premikajo. Opazimo jih v blatu ali pa se prilepijo na dlako okoli anusa in povzročajo srbež. Žival se liže okrog zadnjične odprtine ali se drsa po zadku. Odrivki vsebujejo jajčeca in so veliki kot riževo zrno. Jajčeca v posušenih odrivkih lahko preživijo 3-4 mesece. Vsi notranji zajedavci črpajo organizem gostitelja in lahko privedejo do resnih bolezenskih stanj, od prebavnih motenj z bruhanjem in drisko, do zaprtja, ki ga lahko povzročijo v klobčič zvite gliste. Ob močni glistavosti se lahko pojavi napet trebuh, neješčnost, bolečine v trebuhu, lahko pa tudi zastrupitev z iztrebki glist, kar privede do živčnih krčev in pogina. Zajedavci so še posebej nevarni za mlade živali, saj lahko povzročijo močno slabokrvnost in tudi pogin mladička. Zelo negativno vplivajo na imunski sistem in naredijo žival bolj dovzetno za infekcije. Določeni notranji zajedavci psov in mačk pa se lahko prenašajo tudi na ljudi. Večinoma se ljudje okužijo, če zaužijejo jajčeca parazitov, ki z živalskimi iztrebki pridejo v okolje. Zato je zelo pomemben preventivni ukrep redno pospravljanje živalskih iztrebkov v urbanem okolju in vzdrževanje higiene (umivanje rok).

Gliste lahko imajo že novorojeni mladički, saj se lahko okužijo preko placente ali preko materinega mleka. V nekaj tednih po rojstvu, bodo mladiči, ki so se že skotili okuženi, začeli z iztrebki izločati jajčeca glist. Ker psica ponavadi te iztrebke zaužije ali z jezikom očisti okolico zadnjičnih odprtin svojih kužkov, se tako zopet okuži. Pomembno je redno odpravljanje notranjih zajedavcev. Na voljo so preparati v obliki tablet, past, injekcij, kapljic za na kožo…Samici, ki jo bomo parili damo preparate proti zajedavcem preden jo parimo. Mladičem damo pasto prvič pri starosti 2-3 tednov in nato še 3x v razmaku 14 dni do 8-9 tedna, ko jih prvič cepimo. Istočasno odpravljamo zajedavce tudi pri psici. Vsaki živali, ne glede na starost, zajedavce odpravimo pred cepljenjem, da lahko organizem dobro odgovori na cepivo. Na splošno velja, da odraslim živalim vsaj 3-4x na leto dajemo preparate proti notranjim zajedavcem. Pomembno je, da odpravimo tudi bolhe, saj so vmesni gostitelji za nekatere trakulje. Psi in mačke se s trakuljami okužijo, ko pogoltnejo bolhe, v katerih so razvojne oblike trakulj.

Omenimo še dirofilariozo, bolezen, ki jo povzroča srčna glista Dirofilaria immitis, prenašalec pa je komar. Bolezen v celinski Sloveniji sicer ni prisotna, živali se lahko okužijo, če z njimi potujemo v mediteranske kraje. Odrasle gliste zaradi številčnosti in velikosti povzročajo razširitev srca in žil ter tudi zamašitve le-teh, posledično pa opazimo neješčnost, hujšanje, apatičnost, kašelj ter nabiranje tekočine v trebuhu.

Za preprečevanje različnih bolezenskih stanj, ki jih notranji zajedavci lahko povzročijo pri živalih in ljudeh, poskrbimo za redno uporabo sredstev proti parazitom, redno odstranjevanje živalskih iztrebkov in ustrezno higieno.

Metka Novak ,dr.vet.med. Veterinarski center Kropec

...

Read More
26 Mar

Dilatacija in torzija želodca

Dilatacija želodca s torzijo je vedno zelo resno stanje, ki ogroža življenje živali. Potek bolezni je zelo hiter in se pogosto konča s smrtjo psa, če mu ne nudimo pomoči.

Pri dilataciji (razširitvi) se želodec napolni z zrakom in pritiska na ostale organe v trebušni votlini. Pritiska tudi na trebušno prepono, kar psu otežuje dihanje. Tako napihnjen želodec stisne žile v trebuhu kar preprečuje vračanje krvi v srce. Želodec napolnjen z zrakom se tudi hitro zasuče okoli svoje osi (torzija), prekine dotok krvi in želodec začne odmirat. V zasuk je zajeta tudi vranica, prekinjen je krvni obtok vranice, ki se močno poveča in prav tako začne odmirat. Porušena je celotna preskrba s krvjo in stanje živali se začne hitro slabšati. Vzrokov za nastanek dilatacije in torzije želodca je več oziroma gre ponavadi za skupek večih dejavnikov. Pomemben dejavnik je pasma psa oziroma genetska predispozicija, saj se pri določenih pasmah (nemška doga, weimaranec, bernardinec, irski seter, novofundlandec, bernski planšarski pes, nemški ovčar…) ta sindrom pojavlja pogosteje. Gre predvsem za velike pse, z globokim in ozkim prsnim košem. Dvakrat pogosteje se pojavlja pri samcih, pri psih starejših od 7 let, pri zelo temperamentnih, nervoznih psih. Pomemben dejavnik je tudi prehranjevanje, saj do dilatacije z zasukom pogosteje prihaja pri psih, ki so hranjeni enkrat na dan, ki zelo na hitro pojedo obrok in pogoltnejo tudi veliko zraka. Ravno požiranje zraka in nezmožnost njegovega normalnega izločanja, naj bi bil glavni vzrok dilatacije, ki lahko vodi v torzijo želodca. Do dilatacije in zasuka želodca pride ponavadi takoj po hranjenju, še posebej, če je pes takoj po hranjenju zelo fizično aktiven.

Najbolj očiten znak dilatacije želodca pri psu je napihnjen trebuh, pes poskuša bruhati vendar izbruha zelo malo ali nič. Je nemiren, prestrašen, se slini, kaže znake močne bolečine v trebuhu in hitro, plitko diha. Če poleg dilatacije nastopi še torzija, postanejo sluznice psa blede, pulz pa je hiter in šibek saj je žival v šoku. Takšno stanje se vedno konča s smrtjo, če živali ne nudimo takojšnje veterinarske pomoči. Žal je tudi ob pravilnem in hitrem ukrepanju prognoza pogosto dokaj slaba.

Prva pomoč pri takšnem stanju je sprostitev zraka iz želodca s punkcijo ali sondiranjem, s čimer psu olajšamo dihanje saj se zmanjša pritisk na trebušno prepono. Pomembna je tudi terapija šoka z nadomeščanjem tekočin. Ko psa stabiliziramo, opravimo rentgensko slikanje, da se prepričamo o prisotnosti torzije. V primeru, da gre za torzijo, psa operiramo, želodec namestimo v pravilen položaj in ga prišijemo na trebušno steno (gastropeksija). Če tega ne bi storili, bi se v 75-80% primerih torzija ponovila. Pogosto je potrebno odstraniti vranico, saj zaradi stisnjenih žil hitro postane nekrotična in odmira, vendar lahko pes tudi brez vranice normalno živi. Ni nujno, da se dilatacija želodca vedno konča s torzijo, vendar pa je skoraj vsaka torzija posledica dilatacije.

Za zmanjšanje tveganja za pojav dilatacije želodca s torzijo lahko nekaj naredijo tudi lastniki psov. Pse velikih pasem, ki so predisponirane za pojav te bolezni naj ne bi hranili samo enkrat na dan ampak večkrat in sicer iz posode, ki je postavljena na tla in ne na kakšna višja mesta. Voda naj ne bo na razpolago takoj po hranjenju, prav tako se izogibajmo večjim aktivnostim s psom eno uro pred in dve uri po hranjenju. Morebitne spremembe hrane naj bodo postopne. Dovzetni psi naj jedo sami v mirnem okolju. Preventiva dilatacije želodca s torzijo je tudi poznavanje simptomov te bolezni, saj lahko lastniki psov s pravočasnim ukrepanjem naredijo zelo veliko za boljši izid zdravljenja.

Na kratko: dilatacija želodca s torzijo je akutno stanje, ki ogroža življenje psa in ponavadi prizadene pse velikih pasem, z globokim, ozkim prsnim košem, starejše od 2 let. Brez hitre in ustrezne pomoči se večinoma konča za psa usodno. Upoštevanje določenih priporočil glede preventive, poznavanje simptomov ter hitro ukrepanje v primeru pojava dilatacije želodca s torzijo lahko vašemu kosmatincu ali kosmatinki rešijo življenje.

Metka Novak, dr.vet.med. Veterinarski center Kropec

...

Read More
26 Mar

Ugrizne rane pri psih in mačkah...

UGRIZNE RANE PRI PSIH IN MAČKAH

Z ugriznimi ranami se pri našem delu pogosto srečamo. Še posebej zgodaj spomladi, ko se mački in psi gonijo in prihaja med njimi do prepirov in boja za naklonjenost samice.

Ugriz je vedno resna poškodba, čeprav velikokrat na zunaj ni kaj dosti videti. Ker je ustna votlina pravo leglo bakterij je vsaka taka rana okužena. Predvsem pri mačjih ugriznih ranah je možnost okužbe še veliko večja. Ugrizne rane, ki so na površini sicer videti kot majne vbodne ranice v koži in jih lastniki pogosto niti ne opazijo, so lahko samo vrh ledene gore. Koža je namreč precej elastična, zob jo samo predre, večje poškodbe pa nastanejo v globlje ležečih tkivih. Sem se zanesejo tudi vse bakterije, ki se začno razmnoževat, ranica na koži se hitro zapre, spodaj pa se rana zagnoji in vname. Takšen absces se hitro veča in povzroča odmiranje kože in tkiva pod njo. Zato večina ugriznih poškodb zahteva veterinarsko oskrbo. Od mesta ugriza in stopnje poškodb pa je odvisno koliko je rana nevarna. Lahko se zgodi, da na videz majhna in neškodljiva rana psu ali mačku ogrozi življenje.

Ugrizne rane imajo največjo možnost celjenja brez komplikacij, če jih ustrezno oskrbimo čim prej, v roku dvanajstih ur po nastanku. Najpogostejša ugrizna mesta so na glavi, vratu in sprednjih tacah. Rane na vratu so lahko zelo resne, saj so lahko poškodovane večje žile, živci, sapnik ali požiralnik. Posledica ugrizov v obraz pa so lahko hujše poškodbe oči, uhljev in predela gobca. Oskrba rane je seveda odvisna od mesta poškodbe in njenega obsega. Velikokrat je potrebno uporabiti pomirjevalo ali celo narkozo. Rane se očistijo, preperejo z razkužilnimi raztopinami, pri obsežnejših poškodbah pa se vstavijo drenažne cevke. Za preprečevanje in odpravljanje okužbe so zelo pomembni antibiotiki.

Kot lastniki lahko naredimo veliko, da ugrizne rane preprečimo. Nekastrirani mački so pravi magnet za pretepe z drugimi mački zato so pri njih ugrizne rane zelo pogoste. S takšnimi podvigi si med seboj prenašajo tudi različne bolezni kot so mačji aids in levkoza. Zato in seveda tudi zaradi preprečevanja neželenih mačjih mladičev močno priporočamo kastracijo.

Pri psih pa je seveda prvo pravilo, da ne tavajo naokoli brez nadzora! Psa moramo imeti na povodcu, še zlasti, ko smo z njim v parku, mestu ali na sprehajališču. Manj težav povzročajo psi, ki so dobro vzgojeni, socializirani in šolani, zato je prav, da gremo s psom v pasjo šolo.

 

Metka Kropec,dr.vet.med.

Veterinarski center Kropec

 

 

...

Read More
26 Mar

Živali in poletna vročina

ŽIVALI IN POLETNA VROČINA

V teh vročih poletnih dneh, ko sami iščemo različne načine osvežitve, je prav da pomislimo tudi na naše živali in na to kako prenašajo poletno vročino.

Psi in mačke v koži, razen v šapah, nimajo žlez znojnic. Žleze znojnice pa so zelo pomembne pri uravnavanju telesne temperature, saj z izločanjem znoja nižajo telesno temperaturo. Z njimi si tako lahko pomagamo ljudje, živali pa bolj malo. Psi in mačke se hladijo preko jezika. Jezik je vlažen in z izparevanjem sline hladi kri, ki teče v jeziku. V vročini tako psi in mačke pospešeno dihajo, imajo na široko odprt gobček in molijo jezik na plano, kar je še posebej opazno pri psih. Takšen način hlajenja pa seveda odpove pri zelo visokih temperaturah. Takrat lahko pride do nevarnega pregretja organizma, tako imenovane hipertermije, ki je za žival lahko usodna.

Izredno pomembno je, da živalim poleti zagotovimo senco oziroma možnost, da se umaknejo pred vročino ter da imajo vedno na voljo dovolj sveže, pitne vode. Posebej pozorni naj bodo lastniki, ki imajo svoje pse ves čas na verigi, saj si ti sami ne morejo poiskati sence in hladu. Velikokrat si tudi prevržejo posodo z vodo in ostanejo žejni ves dan, če psa nihče ne pogleda.

Živali nikoli ne puščajte v zaprtem, parkiranem avtu. Temperatura v avtu se lahko poleti hitro dvigne nad 50 stopinj Celzija in že deset minut izpostavljenosti vročemu soncu, je lahko za psa zaprtega v avtu, življenjsko nevarno. Če se vam kaj takšnega vseeno zgodi, psa takoj pričnite hladit s hladnimi krpami in poiščite veterinarsko pomoč.

Poleti prilagodimo tudi hranjenje. Lastniki pogosto opazijo, da pes ali mačka v vročini manj je ali noče jesti, kar je normalno. Hrano jim tako ponudimo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Lahko tudi količinsko in kalorično zmanjšamo obrok, da dodatno ne obremenimo organizma, kar je pomembno predvsem pri starejših in bolnih živalih. Poleti je najbolje hraniti briketirano hrano saj se le-ta na vročini težje pokvari kot kosi mesa, drobovine ali ostanki z mize, ki so lahko že v 12 urah pokvarjeni in tako tudi nevarni za žival.

Tudi sprehodi in druge fizične aktivnosti naj bodo poleti omejeni  predvsem na jutranje in večerne ure. Posebej pazljivi bodimo s starejšimi, bolnimi psi in s psi brahicefaličnih pasem (potlačen smrček), saj imajo le-ti že tako pogosto težave z dihanjem. Izogibajmo se tudi sprehodov po vročem asfaltu, saj se na njem vročina odbija in je še toliko bolj vroče. Vroč asfalt pa lahko tudi poškoduje šape naših ljubljencev. Če se kuža rad kopa, mu v vročih dneh kopanje le privoščite.

Če se odpravljate na dopust in bo vaš ljubljenec ostal doma, poskrbite, da bo zanj skrbela odgovorna oseba ali jo za ta čas oddajte v hotel za živali.  Če pa želite vašega ljubljenca vzeti s seboj, temu primerno tudi organizirajte potovanje in preverite, če je na mesto  kamor potujete dovoljeno vzeti žival. Najbolje je potovati ponoči.  Če potujete izven meja Slovenije, morate živali priskrbeti potni list, žival mora biti označena z mikročipom in cepljena proti steklini.

Uživajte v poletnih dneh in naredite poletje lepo tudi živalim.         Metka Kropec, dr.vet.med.

...

Read More
26 Mar

Debelost pri psih in mačkah

DEBELOST PRI PSIH IN MAČKAH

Telo za normalno delovanje, rast in razvoj potrebuje hranilne snovi kot so beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe,  voda, minerali in vitamini, ki jih žival dobi z vsakodnevno pravilno prehrano.

Kvalitetna komercialno pripravljena hrana  vsebuje uravnotežene sestavine zato pri normalni aktivnosti posebni dodatki niso potrebni. So pa potrebe v različnih življenjskih obdobjih različne. Hrana za mladičke mora tako vsebovati dovolj energetskih snovi, beljakovin in mineralov.  Odrasel pes ali muc, ki je zelo aktiven potrebuje energetsko močnejšo hrano, prav tako breje in doječe samice. Le-tem lahko dodamo tudi vitamine in minerale. Starejše živali hranimo z manj energetsko hrano z več vlaknin, saj se njihov metabolizem in življenjski ritem upočasni. Hrano prilagajamo glede na njihovo velikost in težo. Pri komercialnih, pripravljenih hranah so na embalažah navedene priporočene dnevne količine, če hrano pripravljamo sami pa se seveda prilagajamo živali in gledamo, da normalno raste in se razvija, če imamo mladiča, oziroma, da se ne redi, če gre za odraslo žival.  Pri mladičkih je nujno hranjenje večkrat na dan, z odraščanjem pa število obrokov zmanjšujemo  vendar lahko tudi pri odraslih psih ostanemo pri 2 obrokih na dan. Pri mačkah prav tako prilagodimo število obrokov glede na to kako ješča je muca. Če je zelo ješča potem količino in število obrokov seveda omejimo, če pa je bolj izbirčna lahko ima hrano tudi ves čas na voljo in se ne bo zredila.

Če je hrana našega ljubljenčka neprimerna lahko hitro pride do prekomerne telesne teže-debelosti. Debelost je bolezensko stanje, za katerega je značilno prekomerno  nabiranje maščob v telesu. Vzrok je v 95% prekomerno hranjenje. K nastanku debelosti pripomore še premalo gibanja, zato so starejše živali bolj podvržene debelosti. Določen vpliv imajo tudi bolezenska stanja povezana z nepravilnim delovanjem nadledvične žleze, ščitnice in trebušne slinavke. Pogosto se živali zredijo tudi po sterilizaciji oziroma kastraciji. Lastniki zmotno mislijo, da je sam poseg vzrok za debelost.  Manjši vpliv že imajo tudi spolni hormoni, vendar lastniki pozabijo, da žival ne potrebuje več toliko energetsko bogate hrane, saj je že skoraj odrasla, če gre za poseg kmalu po 6. mesecu in da mogoče ni več toliko aktivna, kot je bila kot mladič. Tudi kastrirani mački, ki so prej vsakih nekaj mesecev zelo shujšali zaradi pohajanja naokoli, tega več zdaj ne počno in se bolj redijo. Tako  da vedno je glavni vzrok prekomerno hranjenje glede na potrebe živali in premalo gibanja.

Posledice debelosti se kažejo v slabi kondiciji, negativno vplivajo na sklepe in hrbtenico. Takšne živali so bolj podvržene sladkorni bolezni, boleznim srca in ožilja, respiratornim težavam, imajo pogosto oslabljen imunski sistem, okrevanja po kirurških posegih so daljša, rane se slabše celijo… Psi in mačke s prekomerno telesno težo živijo krajši čas kot psi in mačke z normalno težo.

Shujšati hišnega ljubljenčka je skupinsko delo celotne družine in celo bližnje okolice. Spremeniti moramo prehrano  in postopoma zmanjšati količino hrane ter dodati več gibanja. Za nasvet se lahko vedno obrnete na veterinarje, ki vam bomo svetovali in pomagali, da bo vaš ljubljenček bolj zdrav in dlje z vami.

Metka Kropec,dr.vet.med.

...

Read More