26 Mar

Mikrosporija

Mikrosporija je kožno (dermatološko) obolenje, ki ga povzroča ena izmed več vrst glivic iz rodu Microsporum in Trichophyton, med katerimi je najpomembnejša glivica Microsporum canis.

Pri nas bolezni pravijo tudi „mačja bolezen“, vendar to ni povsem pravilna opredelitev. Res je, da se mikrosporija najpogosteje pojavlja pri mačkah, vendar jo najdemo tudi pri psih, govedu, konjih, ovcah, kozah itd. ter tudi pri ljudeh. Gre za obolenje, ki se prenaša iz živali na ljudi in tudi iz ljudi na živali in ga uvrščamo med zoonoze. Mačke so žal med največjimi „krivci“ za prenos bolezni, pogosto tudi zato, ker same ne kažejo znakov, bolezen pa prenašajo naprej. Pomemben dejavnik je tudi okolje oziroma način življenja, saj se mikrosporija hitreje širi med zunanjimi in prostoživečimi mačkami, prav tako so ji bolj izpostavljeni zunanji psi.

Glivica Microsporum canis (povzročitelj bolezni v 80%, pri mačkah v 95% primerov) spada med dermatofite (hrani se s kožnimi tvorbami), se razširja s sporami (oblika, ki preživi neugodne razmere) in ni vidna s prostim očesom. Mikrosporija je prisotna po vsem svetu in v vseh letnih časih. Dermatofiti potrebujejo oziroma uspevajo s pomočjo keratina, snovi, ki jo najdemo v dlaki, krempljih, peresih, koži itd. Znaki okužbe se večinoma pojavijo na koži in dlaki, redkeje na krempljih ali nohtih. Tipično se mikrosporija pokaže v obliki pravilnega kroga, znotraj katerega dlaka odpade ali je polomljena, prizadeto mesto je pordelo, koža je lahko rahlo luskasta, vnetje pa lahko povzroča tudi srbenje. Pri živalih se brezdlačna mesta najpogosteje pojavijo na ušesih, tačkah, repu in glavi, predvsem pri mačjih mladičih obolenje opazimo na tačkah in glavi, saj na teh mestih prihajajo v stik z okuženo mamo, ko sesajo mleko. Brezdlačna mesta lahko imajo premer od 1 do 9 cm, najpogosteje cca 3cm, lahko se širijo proti zunanjosti, pri čemer se sredina kroga počasi celi.

Prenos mikrosporije poteka preko neposrednega kontakta z okuženim osebkom oziroma predmeti. Načeloma so okužbi z mikrosporijo bolj izpostavljeni mladiči in živali s slabšim imunskim sistemom. K večji možnosti okužbe prispeva tudi poškodovana koža (posledica zunanjih zajedavcev kot so bolhe, garje).

Mikrosporijo lahko zamenjamo za različna druga kožna obolenja, zato je za postavitev diagnoze, potrebno žival odpeljati k veterinarju. Ker mikrosporije ni možno diagnosticirati le s pogledom na obolelo mesto, za ugotavljanje mikrosporije obstajajo tri metode. Pregled z Woodovo svetilko, pod katero spore glivice fluorescirajo, vendar metoda ni zanesljiva v vseh primerih saj manj kot 50% spor fluorescira. Če z Woodovo svetilko opazimo spore je diagnoza potrjena, če ne, še vedno obstaja možnost bolezni. Druga metoda je pregled dlak z obolelega mesta pod mikroskopom-metoda je zanesljiva v 40-70 % primerov. Tretja metoda pa je mikološka, gojiščna preiskava, pri kateri dlake oziroma luske z obolelega mesta pošljemo v laboratorij, kjer jih nasadijo na gojišče. Na rezultat je potrebno počakati dva do tri tedne, vendar je metoda 90% zanesljiva.

Zdravljenje predvidoma traja 6 tednov, lahko tudi več, odvisno od stopnje okužbe, fizičnega stanja osebka in naše temeljitosti ter doslednosti pri zdravljenju in razkuževanju. Zdravljenje se lahko izvaja topikalno (živali kopamo v posebni raztopini ali mažemo s kremo) ali sistemsko (veterinar predpiše tablete), lahko pa tudi kombinirano. Nadvse pomemben del zdravljenja mikrosporije je ustrezna higiena ter razkuževanje prostorov, igrač, opreme ter drugih predmetov s katerimi prihaja obolela žival v stik.

Kljub strašnemu prizvoku, ki ga nosi mikrosporija, gre za glivično obolenje, ki je ozdravljivo tako pri živalih kot pri ljudeh.

Metka Novak, dr.vet.med.
Veterinarski center Kropec

Metka Kropec